¨ Goût de terroire Lendava ¨

V Sloveniji imamo tri vinorodne dežele: Podravje, Posavje in Primorsko. Med seboj se dežele razlikujejo po rastišču, kar vključuje tla, podnebje in vpliv človeške roke. Naravne razmere bistveno vplivajo na senzorične lastnosti vin, zato se dežele med seboj razlikujejo tudi izbora sort. Vinogradi ležijo na strmih legah, kar pomeni na eni strani izrazito drago pridelavo, na drugi strani pa to omogoča kakovosten pridelek grozdja.

Ocena pridelave v RS je med 80 in 100 mio litri vina, pri čemer ga je cca. 40% za samooskrbo in temu ustrezno ta pridelava ni registrirana. Pridelava glede na kakovostne razrede je: 9% vrhunskih vin, 54% kakovostnega vina in 37% deželnega vina. Glede barve vina je razmerje približno: 27% na strani rdečih vin, 63% na strani belih vin, 10% predstavljajo peneča in rose vina. Vinorodna dežela Podravje, v katero spadamo, je v velikosti približno 9000 ha se nahaja na severovzhodu države. Razdeljena je na dva okoliša: Štajerska Slovenija cca. 8400 ha in Prekmurje cca. 600 ha.

Pedološka karta po zapisih Dr. Bračiča, “… je bilo ozemlje današnjega Prekmurja v oligocenu kopno in so bile starejše kamnine odstranjene. Skoraj skozi ves miocen in do srednjega pliocena, oziroma od tortona prek sarmata do panona, je bilo Prekmurje , z izjemo severo - zahodnega dela Goričkega (Sotina, Serdica), pod morjem, ki je bilo zdaj globlje in bolj slano, pa spet plitvejše in brakično ali celo sladkovodno. Poleg morskih usedlin so se v prekmurski udorini odlagali prod, pesek in gline. Tako so nastale debele plasti sedimentov. V vsej terciarni dobi je bilo panonsko obrobje podvrženo tektonskemu delovanju. Nastajali so prelomi in z njimi povezana navpična gibanja (dvigi in vdori) ter gubanja, ki so marsikje premaknila poleg starejših tudi mlajše pliocenske sedimente in to prav znatno, celo do 60°.

Ta tektonski nemir nam med drugim dokazujejo tudi vulkanski izbruhi, ko so prišle na površje vulkanske kamnine (Gleichenberg v Avstriji). Posebno močno je bilo v tortonu tako imenovano štajersko gubanje, ki je povzročilo močnejše ugrezanje tudi na območju Prekmurja . V sarmatu se je globina panonskega morj a večkrat menjavala. Ko se je morje za neko obdobje skrčilo, so morale reke s pritoki podaljšati svoje tokove ter so pri tem prekrile morske usedline z nasipinami peska, proda in ilovice. Ko se je morje zopet razširilo in poglobilo, so rečne nasipine prekrili morski sedimenti (laporji). Tako nam navpični prerezi (naftne vrtine) odkrivajo menjavanje morskih usedlin in rečnih nasipin, vmes pa se zlasti v zgornjih plasteh pojavljajo še sladkovodni sedimenti s tankimi plastmi lignitnega premoga. Posamezne plasti so v povprečju debele od 20—60 m.

Peščeni sedimenti so ugodni kolektorji (zbiralci) za nafto in prav v teh sedimentih so tudi v Prekmurju našli največ nafte in plina. To nam tudi pojasni, zakaj na širšem območju Petišovskih vrtin nastopa nafta v sinklinalnem severnem pobočju ormoško-selniške antiklinale in ne na njenem hrbtu. Po panonu se panonsko morje ni umaknilo z regresijo, kot se je to dogajalo v prejšnjih časih, temveč je nastopilo obdobje njegovega zasipavanja z rečnimi nanosi. Akumulacijo rečnih nanosov, ki jih sestavljajo pontski, dakijski in post dakijski pliocenski prodi, peski in gline, so občasno prekinila daljša ali krajša obdobja bolj ali manj intenzivne erozije. Rečna erozija in akumulacija sta se v Prekmurju (v Murski dolini) nadaljevali tudi v pleistocenski dobi, ko sta bili v močni odvisnosti od menjajočih se poledenitev in otoplitev.

Lendavske gorice so bile že dvignjene nad Mursko dolino, ko jo j e Mura zasipavala. Zato prevladujejo tod na površju plasti Unio Wetzleri in dakijski prod. Vznožje pa spremlja pleistocenska terasa, sestavljena iz gline. Na koncu pleistocena se je zaradi hitrejšega pogrezanj a južnega dela Prekmurj a tudi erozijska baza Mure in Krke hitrej e zniževala in obe reki sta se močneje vrezovali v uravnani svet, ki sta ga bili med kvartarjem še dodatno razširili. Lendavske gorice so nekak denudacijski ostanek med spodnjo dolino Krke na vzhodu v Madžarski, nekoč močno poplavnim in zamočvirjenim svetom ob spodnji Ledavi na jugozahodu ter piano dolino Kobiljskega potoka na severo-zahodu.

Predstavljajo skrajno vzhodno slovensko panonsko obrobje in najjužnejši del prekmurskega goriškega sveta. Lendavske gorice imajo obliko ne enakostraničnega trikotnika, z osnovnico na severu in vrhom na jugu. Na severu se gorice od genterovskega pretržja polagoma dvigajo prek dokaj široke pleistocenske terase, ki je v njivah. Severna obronka obeh krakov sta si vsaksebi okoli 8 km, to je osnovnica trikotnika, ki v večini pripada Madžarski ...

… Lendavske gorice se vlečejo v devet kilometrov dolgem in ozkem pasu. Najširše so na severu v Dolgovaških goricah, kjer je med vasjo in državno mejo 3 km, pri Lendavskih goricah okoli 2 km, v Čentibskih goricah 2,5 km in pri Pincah komaj en km. Od ostalih prekmurskih goric (Goričkega) se ločijo predvsem po tem, da je celotno prisojno pobočje od Dolge vasi do Pinc zasajeno z vinogradi, med katerimi je obilje zidanic, nekdanjih viničarij, sodobnih počitniških hišic in tudi novih stanovanjskih hiš. Težko bi našli na Slovenskem tako gosto poseljeno vinogradniško krajino.

Pogled na Lendavske gorice z juga (od Lakoša) nam ustvarja podobo enega od najbolj tipičnih slovenskih vinogradniških pejsažev. (Podobno je pod vinogradi vse vzhodno pobočje slemena na Madžarskem.) V notranjosti se med obema slemenoma, na naši strani pa do državne meje, razprostirajo obsežni sklenjeni listnati gozdovi (bukev, akacija), med njimi pa so na sončnih pobočjih višjih hrbtov tudi zaplate vinogradov ...

… slabo sprijete kamnine, kot so karbonatni pesek, peščeni lapor, pomešan s silikatnim peskom in ilovico ,tvorijo dobro osnovo za razvoj rahlih prsti, ki so dovolj zračne. Zato imajo Lendavske gorice med prekmurskimi goricami za vinogradništvo najboljše prsti. To so v glavnem rjava karbonatna tla z močno vsebnostjo apnenca, pomanjkanjem fosforja in so slabo humozna. Na izrazito lapornih osnovah ima prst tudi do 40 % apnenca, tako da je čutiti njegov negativni vpliv v obliki kloroze. Visoka vsebnost apnenca in pomanjkanje humusa sta posledica izpiranja in erozije, ki je na strmih pobočjih še posebej intenzivna. Intenzivno obdelovanje vinogradov pospešuje erozijo.

Poleg erozije se pojavlja še polzenje zemlje in celo usadi. Še močnejša kot v vinogradih je erozija na njivah, ki so jih naredili po vrheh na nekdanjih vinogradniških parcelah. V nekaj letih se kvaliteta zemlje tako spremeni, da je opazna razlika med spodnjim in zgornjim delom njive. Ob močni eroziji in denudaciji zemlja tako osiromaši, da so njive marsikje spremenili v travnike in s tem zavrli razdiralni proces. Nekatera strma pobočja, nekoč zasajena z vinogradi, ki sta jih erozija in denudacija osiromašili, so danes zarasla z akacijevim gozdom. Ljudje so skušali in še poskušajo omiliti delovanje erozije z napravo prečnih jarkov, v novejšem času pa ob izdatnejši uporabi mineralnih gnojil z uvajanjem zelenega gnojenja. V takšnem sistemu prekopljejo vinograd samo vsako tretje ali četrto leto. To pa erozijski proces občutno zavre.

V Lendavskih goricah lahko često opazimo na pobočjih vegaste oblike, značilne za polzenje zemlje in usade. Polzenje zemlje nastopa najčešče ob spomladanskih odjuga in večjih nalivih v aprilu in maju, ko je zemlja napita in težka. Vsakoletno polzenje in usadi uničujejo vinogradniške površine, ki jih je ponekod že zarasla naglo napredujoča robinija. V novejšem času nekmečki lastniki (vikendaši) od kmetov zapuščene vinograde obnavljajo in se z modernejšimi agrotehničnimi ukrepi upirajo naravnim razdiralnim silam. Predvsem temu dejstvu je pripisati, da površine vinogradov v Lendavskih goricah ne nazadujejo, kot smo to opažali v večjem ali manjšem obsegu v vseh vinogradniških pokrajinah na Slovenskem ...

… v preteklosti so vinogradi bili kot specializirana kultura s 469 ha in nad 9 %> deležem vseh ter 26 °/o deležem obdelovalnih površin pomembna zemljiška kultura. Pokrivali so južna, prisojna pobočja in dajali pokrajini specifičen izraz. Po njih je tudi dobila ime gorice. Kljub ugodnemu deležu vinogradov med zemljiškimi kategorijami so Lendavske gorice zaostajale za drugimi goriškimi pokrajinami Nizkega subpanonskega Podravja. V Radgonsko-kapelskih goricah je bilo z vinogradi zasajenih 15 °/o vseh in 36 °/o obdelovalnih površin, v Vinorodnih Halozah 11°/» in 36%, v Jeruzalemsko-ormoških goricah pa 14°/o vseh in 31 % obdelovalnih površin. Površine in delež vinogradov je bil v posameznih k. o. različen. Po površini in deležu je bila na prvem mestu k. o. Lendava s 190 ha in 13,9 % vseh površin, druga je bila Čentiba z 91 ha in 12.4 % vseh površin, sledijo: Dolina pri Lendavi (66 ha in 8,8 %), Pince (48 ha in 6,6 %) in Dolga vas (74 ha in 4,8 %). Vinogradniške površine so bile v vseh petih k. o. po površini šele četrta zemljiška kategorija, pred njimi so bili gozdovi, njive in travniki. Kljub temu pa so bili vinogradi gospodarsko zelo pomembni, saj so mnogim dajali osnovno tržno blago. Delo v vinogradu in trgatev sta štela med najpomembnejša kmetijska opravila...”

V vinorodnem okolišu Prekmurje so priporočene sorte: Laški rizling,Renski rizling, Šipon,Zeleni silvanec, Sauvignon, Sivi pinot, Beli pinot, Chardonnay; dovoljene sorte pa: Rizvanec,Ranina, Rumeni muškat, Muškat otonel, Kerner, Traminec, Dišeči traminec, Bela žlahtnina, Modri pinot, Modra frankinja Rdeča žlahtnina, Zweigelt. Pojavljata se tudi Syrah in Cabernet sauvignon, čeprav se za te sorte postavlja vprašanja ali imajo dovolj sončnih ur na leto! Podravje označi izrazito gričevnati svet, s povprečno nadmorsko višino vinogradov med 250 in 400 metri. Večina tal je nastala na karbonatnih kamninah ter na pleistocenskih ilovicah, kar je zelo ugodna podloga za razvoj vinske trte. V glavnem pa se kisla, rjava tla izmenjujejo s peščenimi laporji, drugje pa so tla tudi ilovnata in celo glinasta. Podnebje ima celinske značilnosti, s povprečno letno količino padavin okrog 1000 mm, z vročimi poletji in mrzlimi zimami.

V naši občini vinograde delimo na:

Vinorodni podokoliš Lendava in ga delimo na:

vinorodni ožji okoliš Dolgovaške gorice,

vinorodni ožji okoliš Lendavske gorice,

vinorodni ožji okoliš Čentibske gorice,

vinorodni ožji okoliš Dolinske gorice in

vinorodni ožji okoliš gorice Pince,

Nekaj najbolj znanih vinorodnih leg:

Bukeš

Gornji Benec

Podbukovje

Novi Tomaž

Sveta Trojica

Naselji Dolgovaške Gorice in Lendavske Gorice sta postali samostojni šele po drugi vojni, prej sta pripadali Dolgi vasi in Lendavi kot zaselka. Ko so mnoge kleti-hrame naselili, je nastalo precej zaselkov, ki so imela samo madžarska imena, čeprav biva v nekaterih večina Slovencev.

Tako je v Dolgovaških Goricah bilo deset zaselkov in so za domačine nekateri postali vinorodne lege: Belsohegy, Biikos, Cserhegy, Dolac, Hidegkut, Kishegy, Kisszenegeto, Kovesces, Nagyszenegeto in Ujhegy. V Lendavskih Goricah jih je bilo trinajst in se vrstijo od zahoda proti vzhodu: Ujhegy (del zaselka leži v Dolgovaških Goricah), Vadkert, Cserhegy, Ujtemetorend, Szentharomsaglab, Szentharomsagalja, Kurtahegy, Ujtamas, Bako, Bakoalja, Felsobohmec, Alsobohmec in Malivolgy. V Čentibskih goricah je bilo zaselkov kar 14: Banhegy, Barbirend, Biik, Ferigyfalu, Kasehegy, Kisvolgy, Magyardiak, MajorkaMalihegy, Szucs, Telekszer, Tuske, Zatak in Zoknjak. V goricah nad Dolino so bili zaselki: Diosvolgy, Garahegy, Tamaskut, Biik — Bukovje, Bohec — Benec, Melyvogly, Rachegy in Muveg.

Najbolj zastopane sorte so: Laški rizling, Šipon, Renski rizling, Chardonnay in Beli pinot. Vinorodni okoliš Prekmurje slovi po elegantnih, sortno značilnih belih vinih in zvrsteh, ki jih poudari panonsko podnebje za katerega so značilne večje temperaturne razlike med dnevom in nočjo, razmeroma suha poletja in prave zime. Prekmurju lahko namenimo status severnega vinograda: to pomeni, da se bodo vina oblikovala s primarnimi cvetnimi in sadnimi aromami, s telesom, ki bo omogočilo večjo pitnost.

Tisto, kar je značilno in morda človeku ostane najbolj v spominu, pa so Lendavske gorice, kjer zelo ozke, samo nekaj vrst široke in predvsem dolge parcele vinogradov položene vzdolž strmine pokažejo na veliko razdrobljenost in množico majhnih lastnikov, Istočasno se s tem opazi skrbno delo in velika ljubezen do vinogradov, ki je značilna za nas Prekmurce, ki so odprti in po duši topli ljudje. Tudi v Prekmurju je tradicija vinogradništva že dolga in ker je tudi tu Cerkev imela velik vpliv na razvoj vinogradništva se radi pohvalimo s cerkvijo Svete Trojice iz leta 1726.

V preteklosti Prekmurje ni imelo velikega vinskega ugleda v Sloveniji. Vinogradi so bili zasajeni s samorodno vinsko trto, predvsem rdečimi sortami (Klinton, Jorka, Izabela) in z belo sorto Šmarnico. Vinarjem se je pripisalovalo, da pridelujejo predvsem enostavnejša vina za dnevno uporabo. Pri obnovi vinogradov so uporabljali material, ki so ga dobivali iz okolice Blatnega jezera. Med kvalitetnim trsnim materialom j e bilo tudi precej manj kvalitetnih sort, ki so bolj donosne (bela klavna, ipovina, ružica, modra frankinja , portugalka). Prav v neorganizirani obnovi z različnimi, tudi manj kvalitetnimi sortami ter močnim deležem šmarnice je pripisati, da v Lendavskih goricah niso pridelovali večjih količin žlahtnega vina in da se ta vina niso mogla širše uveljaviti in se postaviti ob vina iz Ljutomersko-ormoških in Radgonsko-kapelskih goric.

Z mlajšo generacijo vinarjev pa so se stvari bistveno spremenile. Prišlo je do specializacije, zato lahko danes tu najdemo izjemna predikatna vina, Šipon in Laški rizling, brez katerih ne mine nobeno srečanje.